KAKO (P)OSTATI DOBER STARŠ NOGOMETAŠA

Z željo po dobrem sodelovanju in spoštovanju nepisanih pravil nogometa, smo pripravili nekaj smernic, predvsem psiholoških oz. postopkov v določenih situacijah, ki so bistvenega pomena za izobraževanje bolj ali manj vsakega športnika, vključno z igralci v svojem začetku, čeprav je zanj to le igra.

  1. Podpirati otroka: Podpirati otroka ne pomeni samo v finančnem smislu. Raziskave so pokazale, da je večina otrok vključenih v šport predvsem zaradi zabave. Otroci ne razmišljajo o igranju v Real Madridu ali Barceloni, ko imajo 10 let, kot je to prisotno pri nekaterih starših otrok. Otroci bi se morali predvsem zabavati, saj je to njihova zabava, zato se zabavajte še vi. Vsak starš bi moral poskušati razumeti, če plača za opremo in mesečne članarino, da to še ne pomeni, da so lastniki igre. Igra pripada igralcem.
  2. Vašega otroka pripeljite točno ob uri treninga in tekme. Ne samo zaradi navajanja na disciplino, točnosti in nemoten potek usposabljanja. Usposabljanje se ne začne s prihodom na igrišče. Začne se s pravočasnim prihodom vsaj 15 minut pred tem in v garderobi za pripravo na trening.  V ekipnih športih so garderobe lahko pred in po tekmi v praksi v mnogih primerih koristnejše za poučevanje življenjskih lekcij, in so včasih bolj zabavne kot sama igra na terenu.
  3. Spoštuj prostor oz. slačilnico. To je mesto v katero vstopajo trenerji in seveda igralci.
  4. Podprite trenerja in mu pustite da sam opravlja svoje delo trenerja – usposabljanje. Če kritizirate trenerja pred očmi svojega otroka, je vaše delo kontraproduktivno. S tem samo spodkopavate otrokovo lastno izkušnjo. Obstaja star pregovor, ki opisuje odnos med trenerjem in starši: “Seveda vem več kot trener, ker sem eden od staršev igralcev.” Trener je vodja in je odgovoren za odločitve, ki so v najboljšem interesu ekipe kot celote. Čeprav se večina staršev ne strinja z odločitvijo. Še posebej, ko gre za vašega otroka, morate razumeti in spoštovati vlogo trenerja.
  5. Uporaba 24-urnega pravila: Zelo pomembno pravilo deluje na naslednji način. Če imate kaj povedati trenerju, počakajte 24 ur po dogodku, preden se pogovorite z njim – seveda brez dodatkov alkohola ali drugih “substanc”. V tem času boste dobili boljšo perspektivo, tako kot trener. V tem času se odpravi veliko argumentov. Nogomet je čustvena igra. Zato je najbolje, da se pomirijo čustva, preden govorite s trenerjem. Pogovorite se tako, kot se spodobi za dve odrasli osebi.
  6. Vožnja v avtomobilu: To lahko postane glavna točka trenja med mladimi igralci in njihovimi starši. Ko je po tekmi otrok sedel v avto, jih ne zasipajte z milijon vprašanji. Peljite jih na družinsko kosilo ali okusno večerjo. Ne kritizirajo njihovo igro – ali igro soigralca. Dovolite jim naj spregovorijo, naj oni povedo kaj imajo v mislih. Če želite nekaj vprašati, jih vprašajte, če so se zabavali. Vožnja domov je lahko zelo čustvena.
  7. Nogomet je igra, ki zahteva vse več znanja in poguma. Bodite potrpežljivi in ​​spodbujajte otroke, da je to za njih le igra. Naučite jih naj v igri dajo vse od sebe, še posebej pri pridobivanju znanja. Nekateri otroci potrebujejo več časa za učenje, kot npr. za kolesarjenje, vendar se na koncu vsi vozijo na kolesu na enak način.
  8. Ne bodite starš s štoparico. Večkrat vidimo starše na tribunah, ki merijo količino časa svojega otroka na travniku. Starši s štoparico opazujejo le svojega otroka, nikoli pa tekme. Tak starš je navdušen, ko njihov otrok zabije gol, ne zanima pa ga, če zadene gol nekdo od soigralcev. Ena od velikih lekcij v moštvenih športih je, da se naučijo, kako lahko timsko delo naredi razliko. Timsko delo med starši je pogosto tako pomembno kot timsko delo med otroci na travniku. Samo ena štoparica med starši lahko spremeni “kemijo” njihovih sinov med sezono tekem.
  9. Če bi sojenje bilo tako enostavno, bi lahko sodil vsak. Ampak očitno je, da to ne drži. Bolj, ko boste preklinjal in kričali manjše sočutje boste “zaslužili”. Sodniki slišijo skoraj vse. Sodniki, vsaj večina, na tekmah sodijo najboljše kot zmorejo in neizogibno delajo napake, tako kot trener in igralci na terenu. Če ste izgubili živce na tribuni je na prvem mestu neprijetno za vašega otroka, kaj šele za Vas. Poskusite se zavedati, da ste zgled svojemu otroku in naj vam ne bo vseeno kako se obnašate, kaj govorite/se derete medtem ko gledate igro svojega otroka iz tribun.
  10. Starši morajo razumeti in spoštovati koncept skupinske dejavnosti in bi se morali zavedati, da ima vsaka ekipa igralce, ki so nekoliko boljši od drugih, vendar je končni uspeh ekipe odvisen od sodelovanja vseh, ki so člani ekipe – tako rezervni golman kot tehnični vodja. Nobeden posameznik v skupinskih igrah, da je se toliko fantastičen in dober, ne uspe oz. ni uspešen brez svojega preostalega tima oz. ostalih članov ekipe.
  11. Starši morajo razumeti, da so nogometaši tisti ki igrajo igro. Če mladenič med tekmo neprestano čaka na navodila ali napotke od vas na tribuni, se ne more osredotočiti na tekmo, izgubi stik s svojim trenerjem in soigralcem. To ravno tako ruši del učenja s strani trenerja – kako se odzvati in sodelovati v športni zgodbi tekom igre s svojo ekipo in trenerjem, ne pa s publiko.
  12. Ne nudite denar svojemu otroku za število golov, ki jih je dosegel. Strast in ljubezen do nogometa se ne da naučiti ali kupiti. Spodbujajte otroke, da blokira strele na gol in odločno bori po predložkih s kota in vzdolž linije – to jim bo dobro služilo tudi kasneje v življenju.
  13. Če je možno, kupujte ali si sposodite rabljeno športno opremo, še posebej v rastnih letih. Vaši otroci ne potrebujejo novih čevljev, kot jih imata Messi ali Ronaldo, ne glede na to, ali ste mu zmožni kupiti vse. Zaradi novih čevljev ne bo postal boljši nogometaši.
  14. Spremljajte kaj se dogaja na travniku, ne pa na tablah z rezultati. Čeprav je rezultat in uvrstitev v malo starejših starostnih skupinah nekoliko pomembnejše merilo uspešnosti, ki temelji izključno na točkah, zmagah in porazih zna biti zelo nevarno. Na koncu je otrok tisti, ki mora razviti strast za igro in pokazati željo, da odigra najboljše po svojih zmožnostih.
  15. Spodbujajte otroka v šoli in pri učenju. Bodite ponosni na uspeh otrok v šoli in življenju izven nogometnega igrišča. Zakaj? Ker mora biti nogometaš v svojem življenju pripravljen na najhujše, a hkrati imeti upanje za najboljše, v smislu športnega pregovora. Če kaj v življenju igralca zaide s poti, oziroma ni dovolj uspešen in dober v nogometu, se lahko vedno zanese na lastno izobraženost in svoje znanje.                                                                                                                                                                                                                                                                                                                        Vir: NK Rijeka                                                                                                                                                                                    Avtor: R. Perme                                                                                                                                                                                  Prevod: Dajana Gavranić